4.1.2.33 Nov predlog določitve osnovne plače po členih Zakona o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (ZSTSPJS)
Mag. Mojca Fon Jager
Uvod
Predlog novega plačnega zakona, Zakona o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (ZSTSPJS), prinaša nekaj sprememb oz. dopolnitev sedaj veljavnega Zakona o sistemu plač v javnem sektorju.
Tako so v nekaterih zakonskih določbah vključene dobre prakse, ki izhajajo iz obstoječega plačnega sistema in ga dopolnjujejo.
V nekaterih drugih delih novega plačnega zakona pa je predlog z zakonsko določenim procentualnim preračunavanjem števila zaposlenih – z računanjem kvot, s katerim se določi višja osnovna plača, kar je značilno za uradniški sistem, zmanjšal učinkovitost zaposlovanja javnih uslužbencev, ki niso uradniki, saj nov plačni zakon velja za celoten javni sektor, ki se sooča s praznim trgom dela in veliko potrebo po vključitvi mladih, uspešnih javnih uslužbencev.
Posebej je nov plačni zakon presenetil z določitvijo sistema avtomatskega napredovanja, ki bo iskalce zaposlitve negativno motiviral oz. odvrnil od namere, da bi sklenili pogodbo o zaposlitvi v javnem sektorju, saj bo poleg nižjih plač na primerljivih delovnih mestih v gospodarstvu tudi izenačil nadpovporečno uspešne zaposlene s povprečnimi, ki bodo vsi avtomatsko napredovali takoj, ko bodo izpolnili časovni pogoj zaposlitve v javnem sektorju, ne glede na svojo delovno uspešnost.
V tem članku pojasnjujemo, kako so v predlogu novega plačnega zakona, Zakona o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (ZSTSPJS), določene zakonske podlage za določitev osnovne plače.
Podlage za določitev osnovne plače iz Zakona o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (ZSTSPJS)
Tako je v 15. členu, tako kot v dosedanjem plačnem sistemu, osnovna plača določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oz. naziv, z upoštevanjem napredovanj posameznega zaposlenega. Ta zakon pa omogoča tudi višjo uvrstitev, za katero je podlaga 22. člen tega zakona.
V tem členu je določena tudi podlaga za določitev plačnega razreda javnega uslužbenca, ki bi bil na podlagi določb tega zakona uvrščen v plačni razred, katerega vrednost je nižja od zneska minimalne plače. V takem primeru je določeno, da se javni uslužbenec uvrsti v prvi plačni razred v vrednosti, ki je enaka ali višja od minimalne plače. Vendar pa, tako kot v prejšnjem plačnem zakonu, zaposlenega ni mogoče uvrstiti v višji plačni razred, kot znaša končni plačni razred delovnega mesta oziroma naziva, ki ga je dosegel oz. na katerega je razporejen. Člen tudi določa, da se tako določeni plačni razredi ne štejejo za napredovanje, kar pomeni, da se ti plačni razredi ne prenašajo na druga delovna mesta. Časovno obdobje za napredovanje se z višjo uvrstitvijo na podlagi tega člena ne prekine.
Naslednji, 16. člen določa, da se s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi zaposlenega uvrsti v izhodiščni plačni razred delovnega mesta oz. naziva. To je nov termin novega…
